Zakaj potrebujemo stik z naravo?

O naravi kot prostoru obnove in povezanosti

Od nekdaj je bila narava nekje v središču mojega bivanja in delovanja, pa se tega dolgo sploh nisem zares zavedala.

Še posebej kot najstnica sem znala ob pogledu na sončni zahod zaviti z očmi in si pri sebi zamrmrati: »Joj, kako kičasto...«

Spomnim se dne, ko je nebo žarelo v neverjetnih odtenkih rožnate in oranžne, jaz pa sem se namesto očaranosti namuznila.

Danes bi te iste barve z veseljem vpijala z očmi, srkala vsak odtenek in v tišini spremljala zahajanje sonca za morsko gladino.

Ko pa je prišla korona in z njo negotovost, mi je telo poslalo jasno sporočilo. Zdravstvene težave, ki sem jih sprva pripisovala kaosu sveta, pozabljivost, nemir, lakota, nespečnost, oblivi, vse to je bilo posledica ne le zunanjih okoliščin, temveč tudi prezgodnje perimenopavze. V času korone sva s petletnim sinom vsakodnevno raziskovala bližnji gozd. Ta je postal zdravilen prostor. Sin me je pogosto zaustavil z besedami: »Mama, prehitro... dajva se igrat...« In sva se. Nisva več hodila od točke A do točke B, ampak sva se potopila v trenutek. V igro. V tok. Brez časa. Brez cilja. Samo z naravo. Domov pa sva se vračala sproščena.

Ti trenutki so me spodbudili, da sem začela na novo razmišljati o svoji poklicni poti. Nekaj z naravo, nekaj z naravo sem si pri sebi rekla. Ni šlo hitro, šla sem počasi, korak za korakom, po gozdnih poteh. A sem prispela. Danes sem vodnica gozdne kopeli in izvajalka gozdne terapije. In vsak dan znova se spomnim, zakaj potrebujemo stik z naravo.

Odtujenost sodobnega človeka in izguba stika z naravo

Kratek razmislek o tem, kako se je skozi urbanizacijo in tehnološki razvoj človek oddaljil od narave. Še rečemo, grem v naravo, kot da ne bi bili del nje.

Vprašanje?

Kaj vse izgubljamo, ko izgubljamo stik z zemljo, drevesi, z vetrom, ki nam poboža obraz?

Kaj se je z menoj zgodilo, ko sva se s sinom igrala v gozdu, ure in ure?

Ko se danes ozrem nazaj, razumem, kaj se je z menoj dogajalo, ko sva se s sinom ustavila na sprehodu v gozdu. Napetosti, ki so se leta kopičile v telesu, so se počasi sproščale.. Um se je umiril. Čutila sem, kako se moji čuti prebujajo. Opazila sem najmanjše podrobnosti, kako se mah svetlika pod jutranjo roso, kako lubje drevesa diši, ko ga ogreje sonce. V gozdu sem spet našla ritem, ki ni bil narekovan od obveznosti, elektronskih naprav ali urnikov, temveč od moje zaznave prisotnosti Zemlje.

Vendar se zavedam, da ta ritem vse težje slišimo in ohranjamo.

Sodobni človek je z urbanizacijo, digitalizacijo in pospešenim življenjskim slogom izgubil stik z naravo. Živimo v ogrevanih in klimatiziranih prostorih, v vozilih, ki nas vozijo od točke do točke, v glavi pa preklapljamo med mislimi, sporočili, opravki. Poznamo več blagovnih znamk kot drevesnih vrst, gob, rož skupaj. Ne znamo več brati neba, saj se zanašamo samo na aplikacijo in postanemo jezni, če zunaj dežuje a telefon sporoča drugače.

Ameriški pisatelj Richard Louv je leta 2005 v knjigi Last Child in the Woods ta pojav poimenoval pomanjkanje stika z naravo oziroma nature deficit disorder. Sprva je govoril o otrocih, ki zaradi pomanjkanja igre v naravi kažejo znake nemira, pomanjkanja koncentracije, debelosti in socialne odtujenosti. Kasneje so raziskave pokazale, da te posledice ne prizadenejo le otrok. Odrasli jih nosimo vsak dan v obliki kronične utrujenosti, izgorelosti, anksioznosti in občutka praznine.

Narava ni le kraj, kjer lahko preživljamo prosti čas. Je prostor, kjer lahko zdravimo razpršenost misli, okrepimo občutek pripadnosti in ponovno vzpostavimo stik s sabo.

Sprašujem se ali ko izgubimo stik z zemljo, z vetrom, ki nam poboža obraz, z vonjem po vlažnih listih, izgubimo stik s seboj?

Kaj izgubljamo zaradi odtujenosti od narave?

Znanstveni dokazi o moči narave za zdravje in dobro počutje

Čeprav mnogi intuitivno začutimo, da nam narava koristi, je danes na voljo vse več znanstvenih raziskav, ki to tudi potrjujejo.

Ena prvih in najpogosteje citiranih je raziskava Rogerja Ulricha iz leta 1984, ki je pokazala, da so pacienti, ki so po operaciji skozi okno gledali drevesa, okrevali hitreje kot tisti brez. Imeli so manj zapletov, potrebovali manj analgetikov in jih je zdravstveno osebje ocenilo kot bolj stabilne.

To je bil začetek novega razumevanja. Pogled na naravo, dotik lubja, zvok vetra ali šumenje listja niso le prijetni. So lahko tudi zdravilni.

Danes številne študije potrjujejo, da narava:

• znižuje raven kortizola

• umirja srčni utrip in krvni tlak

• zmanjšuje občutke tesnobe, depresije in kronične napetosti

• povečuje parasimpatično aktivnost, kar prispeva k regeneraciji in boljšemu spancu

• izboljšuje pozornost, spomin in ustvarjalnost

• krepi imunski sistem in odpornost na bolezni

Vse to so podatki, ki jih danes lahko izmerimo.

A obstaja nekaj, česar v znanstvenih raziskavah težje zaobjamemo. Tisti mehki premik v notranjosti, ki ga začutimo, ko se usedemo na tla in vonjamo zemljo. Ko se ustavimo ob drevesu in z roko podrsamo po njegovi skorji. Ko slišimo tišino med dežnimi kapljami. Ko se telo upočasni. Ko misli ne skačejo več.

V objemu gozda, v objemu sebe

Nekaj lepega, tihega, neopaznega a tudi močnega se pogosto zgodi v povezovanju z naravo. Lahko v nas prebudi občutek, da smo del večje celote in da je v nas še vedno ta sposobnost čudenja, upočasnitve, prisotnosti.

Morda si danes lahko privoščimo le kratek pogled na nebo. Morda nas čaka gozdna pot. Kjerkoli smo, narava je bližje, kot si mislimo.

Želiš poglobiti svoj odnos z naravo, umiriti misli ali preprosto občutiti več?

Na spletni strani najdeš tudi podrobnosti o rednih srečanjih, programih in čuječnostnih doživetjih v naravi. Vodi me želja, da ustvarim prostor za umiritev, varnost, nežno raziskovanje in tudi kreativnost v naravi.

Če imaš vprašanje ali idejo, piši mi.

S toplino in z naravo v srcu

Ana