Ko postaneš lisica: O raziskavi, naravi in poti, ki zdravi

Ko slišimo izraz gozdna kopel, marsikdo pomisli na nekaj skrivnostnega, morda celo čudaškega. Pogosto me ljudje z nasmehom vprašajo, ali za to izkušnjo potrebujejo kopalke ali pa gre morda za objemanje dreves. Iskreno, niti eno niti drugo. Čeprav, če vprašate drevo, morda ne bi imelo nič proti objemu.

Gozdna kopel, poznana tudi pod izrazom gozdna terapija, je praksa, ki v svetu postaja vse bolj priznana kot učinkovit pristop k izboljšanju duševnega in telesnega zdravja. Ta praksa se je rodila na Japonskem v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat so se odločili, da bodo stres in izgorelost zdravili z naravo. Namesto tablet so ljudem začeli predpisovati recept za gozd. Poleg Japonske je danes tak pristop že vpet v javno zdravstvo tudi v državah kot so Koreja, Škotska in Portugalska.

Leta 2023 sem se tudi sama podala na pot izobraževanja pri Forest Therapy Hub. Sprva sem prejela naziv vodnice gozdne kopeli, nato pa zaključila šolanje kot certificirana izvajalka gozdne terapije. Zaključek tega procesa je bila raziskava, ki sem jo zasnovala in izvedla v meni zelo ljubem Arboretumu Volčji Potok. S svojo pestrostjo, varnostjo, strukturiranostjo in naravno razkošnostjo je ta prostor pravi zeleni laboratorij za čute in dušo.

Raziskava, v kateri je sodelovalo devet starejših oseb, starih med šestdeset in sedemindvajset let, je bila mnogo več kot zgolj zbiranje podatkov. V šestih oziroma sedmih srečanjih se je zgodilo poslušanje, soustvarjanje in opazovanje. Gozd je počasi, a vztrajno, prodiral v vsakdanje življenje udeležencev. Na začetku in koncu vsakega srečanja so izpolnjevali vprašalnike o svojem počutju, stresu, umirjenosti, čuječnosti in povezanosti z naravo. A pravi biseri so bili njihovi odzivi, komentarji in trenutki tišine.

Ena od udeleženk mi je z nežnim nasmeškom rekla:

“Prej sem mislila, da je pozimi vse sivo. Ampak zdaj sem prvič opazila, da so drevesa pozimi pravzaprav polna barv. Samo pogledati moraš z drugimi očmi.”

Druga je povedala:

“Ustaviti se v naravi je ključno. Ni lahko. Zato je hoditi kot lisica spremenilo moje življenje. Od zdaj naprej bom jaz lisica.”

Te izjave mi pomenijo več kot vsi statistični podatki, čeprav so tudi ti jasni. Po srečanjih so udeleženci poročali o večji sproščenosti, večjem zadovoljstvu in večji zbranosti. In kar je najlepše, o večji povezanosti z naravo. Raziskava, s katero sem zaključila šolanje, je zasadila seme. Odločila sem se za doktorski študij socialne gerontologije, saj me globoko zanima vpliv narave na starejše odrasle.

Znanost nas danes jasno opominja, da stik z naravo zmanjšuje raven stresnega hormona kortizola, znižuje krvni tlak, krepi imunski sistem, izboljšuje razpoloženje in podpira duševne funkcije kot sta spomin in koncentracija. Toda poleg tega obstaja še nekaj težje merljivega. Občutek smisla. Povezanost. Lepota.

Gozdna terapija ni rekreacija. Ni izobraževanje o rastlinah. Ni psihoterapija. Je pa čudovit prostor med vsem tem. Je povabilo k čutnemu doživljanju. Vsako srečanje poteka počasi, v tišini, z vabili, ki nežno usmerjajo pozornost v tukaj in zdaj. Včasih se udeleženci dotaknejo lubja dreves. Drugič vonjajo mokro listje. Poslušajo dežne kaplje. Ali pa preprosto sedijo in zaznavajo okolje.

V tem načinu bivanja v naravi, kjer ni pravilnega ali napačnega, se dogaja nekaj izjemnega. Premik od glave k telesu. Od misli k čutenju. Od vsakodnevne razpršenosti k jasnosti. In ko človek v tišini zazna šelestenje listja, občuti podplate na gozdni stezi in opazuje igro svetlobe, se nekaj v njem pomiri. In pogosto tudi pozdravi.

Zato vedno znova pravim: Gozd ni ozadje. Gozd je sodelavec. In v tej tišini, ki ni prazna, temveč polna, se začne zdravilna izkušnja.

Če ste kdaj občutili, da vas mestni vrvež utrudil. Če ste izgubili stik z naravo, s sabo ali s smislom, vas vabim, da se mi pridružite na enem od srečanj gozdne terapije v Arboretumu Volčji Potok. Ne potrebujete ničesar razen odprtosti in udobnih čevljev. Morda boste tudi vi odkrili lisico v sebi. Ali pa preprosto nove odtenke zelene, za katere sploh niste vedeli, da obstajajo.